Primožev blog - zobatec iz pečice (video)

Ste že v nizkem štartu z veliko ribo? Potem skočite kar takoj na pripravo, ostali pa prej preberite še današnje Primoževo razmišljanje, ki je povezano s sobotno degustacijo v naši trgovini...

 TRIP NA TRI-TIPU

 Med nedeljskim kolesarjenjem po gozdu in razmišljanjem o temi današnje kolumne se mi je naenkrat na pot postavilo podrto deblo. Vem, da leži tam že od žledu dalje in vsakič mi ga je brez težav uspelo preskočiti in odkolesariti proti domu, a tokrat enostavno nisem zbral dovolj moči za dvig prvega kolesa in le-to se je zagozdilo pod deblo. Sledil je neponovljiv salto mortale predebelega 40 in nekaj letnika, ki se je končal s spektakularnim padcem in na srečo le rahlimi odrgninami. Moram priznati, da sem kar nekaj časa ležal na tleh in razmišljal, kako se mi je to sploh lahko zgodilo…. Je pa res, da med vožnjo nisem bil čisto pri stvari, saj sem podoživljal sobotno degustacijo v Coolhousu, kjer sem naključnim in tudi nenaključnim obiskovalcem predstavljal tri-tip.

To je kos mesa, o katerem sem že pisal in vam izdal recept za njegovo pripravo, a ga sedaj zaradi same lokacije dogodka nisem mogel pripraviti na isti način kot prvič. Tokrat sem že v četrtek začel svoje potovanje oz. svoj trip na tri-tipu. Postavil sem žar, nabral trtne vejice in izpod prahu potegnil sous vide.

To je tista naprava, ki na stopinjo natančno drži temperaturo vode. Poiskal sem še vakumirko in vrečke za vakumsko kuhanje oz. pečenje. Sledilo je večerno pivo v družbi prijateljev, kjer smo se spet pogovarjali o hrani. V tem primeru zaradi mene, saj sem padel v evforijo oz. trip okoli priprave mesa.

Se spomnite, kako so včasih ljudi označili, da so na tripu ali pa, da so natripani. Skratka, dva čisto različna pomena, pa vendar ista beseda. V svojem primeru sem uspešno združil obe. Kot da sem malo zadet (ali kot bi rekli na tripu) sem razlagal o pripravi in se obnašal kot da imam prevelik ego. Sledil je spanec, prežet s prebliski o tem, kaj bo sledilo naslednji dan. In prišlo je celodnevno dimljenje, vakumiranje, testiranje in seveda tudi prve degustacije.

Na koncu sem se odločil, da bo najbolje, da meso, ki sem ga krasno odimil s trto, postavim še za dobrih 12 ur (se pravi čez noč) v sous vide na 57 stopinj, da bo v soboto zjutraj pripravljen na degustacijo.

Vsi, vključno s šefom, smo menili, da ne bo nikogar, ker je bil zunaj krasen sončen dan, a smo se na srečo zmotili. Ljudje so kar prihajali in prihajali in ni ga bilo junaka, ki ne bi potem, ko ga je poskusil, še zase kupil kos surovega tri-tipa. Kot prilogo sem popekel polento s tartufi, dodal kapre v soli in pražene pinjole ter vse skupaj postavil na zares mlado špinačo. Na koncu sem meso osolil, ker ga surovega nisem nič začinil in ga le še prelil z oljčnim oljem z okusom limone.

In prav vsi smo samo zadovoljno godli in se čudili sočnosti in mehkobi mesa. Neka gospa je predlagala genialno idejo, da bi ta kos mesa za veliko noč zamenjal šunko. Res, zakaj pa ne? Saj smo vsi že siti ene in iste stvari. Če je tri-tip pravilno pečen, je videti ravno tako rožnat kot šunka.

In za piko na i čudovitega dne, ko sem že skoraj vse pospravil, sta se pojavila ONADVA. Ne vem, če sem si prav zapomnil imeni, ampak se mi zdi, da sta bila Marko in Janez (se opravičujem, če sem se zmotil, a držim obljubo in le pokličita). Dva prisrčna, topla človeka, ki jih danes težko srečaš. Veselje se je bilo z njima pogovarjati, ju poslušati in predvsem gledati. Ker sta taprava jedca, sta si privoščila vsak en kos tri-tipa (jaz en kos porabim za najmanj 4 ljudi). Eno samo veselje ju je bilo gledati in občudovati s kakšno energijo in navdušenjem sta pristopila k nakupu mesa. Na koncu sem jima še predlagal, naj si kupita termometer za merjenje temperature mesa in odšla sta v sončen dan. Tudi sam sem se zadovoljen odpravil domov in že načrtoval nedeljski kolesarski potep po gozdu, katerega namen je bil, da se malo prevetrim in mogoče vsaj v moji glavi izgubim kakšen gram preveč pojedenega mesa.

A… opla deblo, salta in dolge minute ležanja ter razmišljanja so se končale z odločitvijo, da pred Veliko nočjo vseeno raje pojem še eno ribo. Tako vam danes predstavljam en čisto enostaven recept za pripravo zobatca.

In en običajen dober tek vam želim!

No, zdaj veste, kako se je odločil Primož! In takole je šel kar takoj v akcijo :)