Primožev blog - vonj po morju in morski juhi (video)

Tale morska juha je tako preprosta, pa tako zapeljiva, da skoraj zadiši z ekrana... Za vse, ki vam je hrana tudi zanimivo branje, pa prej še eno Primoževo razmišljanje :)

Še malo počitka...

 Na vrata trka Velika noč, z njo pa praznovanje, druženje in dobrote. Velika noč je največji krščanski praznik, saj je takrat Jezus s svojim vstajenjem dal ljudem upanje na večno življenje. V naši deželi jo praznujemo skoraj vsi: tako verni kot ateisti. Ker sam spadam med slednje, bo današnji blog predstavil predvsem ateistični vidik praznovanja Velike noči, saj s svojim pisanjem ne želim nikogar užaliti. Torej….

Ko pomislimo na Veliko noč, se najprej spomnimo pirhov in potice in šele nato, kaj Velika noč zares je. Mislim, da ima večina gospodinj ob pripravi velikonočnega zajtrka bolj pomisleke v smislu ali bo potica dobro vzhajala in ali bodo pirhi vsaj tako lepi kot sosedovi, šele nato je v mislih žegnanje, malokatera pa verjetno razmišlja o vstajenju in večnem življenju. In takšen sem tudi jaz.

Velike noči se že iz otroštva spomnim zgolj po kulinariki. Mama je vedno pripravljala prato - to so nastrgani svinjski parklji, zmešani s starim kruhom in jajci ter spečeni v svinjskem črevu. Kot prilogo je pripravila hren na dva načina in sicer enega naribanega v kisu (ta je za prave junake, ker je zelo oster), drugega pa je vmešala v kislo smetano in majonezo ter dodala še eno kuhano jajce (kot da ni bilo že pirhov dovolj). In ta druga je bila zame najljubša omaka na svetu in prav zaradi nje in prate sem se vedno veselil tega praznika. Celo tako mi je bila všeč, da sem kasneje, ko sem odprl svoj lokal in tam pripravljal sendviče, kopiral mamino omako. Dodal sem ji le še malo gorčičnih semen ter jo ponudil ob sendvičih. Pa smo imeli Veliko noč celo leto in od takrat mi ta praznik ni pomenil več prav veliko, saj sem lahko jedel meni ljubo omako vsak dan. Sedaj, ko svoje gostilne nimam več, se spet vedno bolj veselim velikonočnega zajtrka in moje hrenove omake, ki se je zelo priljubila tudi našim gostom, saj me nekateri ob naključnem srečanju še danes sprašujejo po sendvičih s “tisto” hrenovo omako….

Takrat začnem razmišljati o praznikih in kulinariki in ugotovim, kako zares prazniki povezujemo predvsem s kulinariko in šele potem z resnično vsebino tega dneva.

A zakaj potemtakem nimamo nobenega pravega praznika, ki bi slavil hrano? Dobro, imamo Martinovo, ampak takrat slavimo bolj vino kot pa gos in mlince. Zato predlagam, da ustanovimo civilno iniciativo in v Ustavo RS zapišemo dan kranjske klobase kot prvi praznik, dan prekmurske gibanice kot drugi,… in tako praznujemo dneve slovenskih tradicionalnih jedi po pokrajinah. Seveda bi morali biti vsi ti dnevi dela prosti. Si nas predstavljate čez 10 let? Narod obubožanih debeluhov. To bi bil hec, a brez dvoma bi bili velika turistična zanimivost in mogoče bi lahko živeli le na račun tega dejstva. Bili bi prvi narod na svetu, ki bi si upal uzakoniti praznik tega, kar mu je najljubše.

A šalo na stran in ne pozabimo, da imamo le še nekaj več kot dober teden do Velike noči, kar pomeni, da post uradno še teče. Zato dajmo našim telesom še malo počitka pred požrtijo in si skuhajmo kaj lahkega in nemesnega.

Predlagam, da skočite v Coolhouse, si naberete dobrot za “počivanje” in si skuhate lahko, pa vendar okusno juho iz morskih sadežev.

 In en velik lahek dober tek vam želim!

Zdaj pa na juho...