Primožev blog - prvi pomladni žar malo drugače (video)

Ko moške zagrabi pomladna želja po žar mojstrovinah, tudi Primož Dolničar ne more mimo :).  Lačni pokukajte na žar mojstrovanje kar takoj, drugi pa potem, ko preberete njegovo današnje razmišljanje...

Mojstri kulinaričnih resnic

 Pričenja se pomlad in z njo tudi aktivnosti na prostem. Ko skozi okno posijejo sončni žarki, nas kaj hitro zvabijo na plano….. na sprehod, na kavo, da se le nastavljamo tej topli svetlobi, ki nas prefinjeno boža tako po telesih kot tudi po dušah. In zlahka se zgodi, da se ob takšnem martinčkanju srečamo z znanci, pa se kava se zaradi ugodne klime in dobrega počutja hitro zavleče tudi v kakšno pivo ali dve...

Beseda da besedo in ta kmalu nanese na debato okoli piknikov. Vsi se strinjamo, da je čas za čiščenje vrtov, obrezovanje drevja in priprave žara za novo sezono. Pogovor (ne vem zakaj, a včasih se mi zdi kot da bi se mi radi dokazali ali pa celo tekmovali z mano in me malo ponižali - saj veste, kako to gre, nekoga ponižaš in že si ti boljši in pametnejši…) vedno nanese na kulinariko.

Vsak hoče doliti svoj lonček modrosti v že tako prepoln vrč, povedati nekaj novega, nekaj česar ostali zagotovo ne poznajo ali pa še niso slišali. Zgodbice hitro postajajo resnice, kuharski recepti univerzalni, riba pa je vse večja in večja.

Na tem mestu bi rad povedal zgodbo o gospodu Jordanu. Ta ima v vasi Črniče v lasti prečudovito kmetijo, ki med vikendi obratuje tudi kot turistična kmetija. Njihova hrana je na nivoju vrhunske restavracije oz. še mnogo boljša, saj prav vse, od vina do mesa, pridelajo sami, kar je moč okusiti v vsakem grižljaju oz. požirku. Kot je zatrdil Jordan, so bili tudi ponujeni ocvrti sladkovodni kalamari iz bližnjega potoka, kamor  jih je pred leti s Kitajske v kozarcu za vlaganje prinesel njegov bratranec in kjer so se lepo razmnožili, odlični, a okus mi je bil nekam znan...

In na prav tak prepričljiv način kot je zgodba gospoda Jordana o njegovih kalamarih moji znanci pripovedujejo vsak svojo zgodbo o žaru.

Pred kratkim so se pogovarjali (verjeli ali ne) kako 1% jagnječjega mesa v čevapčičih naredi ogromno razliko. Eden zanje uporablja zgolj junečje meso, drugi teletino, spet tretji svinjino in ko jih vprašam, kaj pravzaprav je junetina, kaj jagnjetina in kaj stara ovca, se name vsuje cel plaz kritik in žaljivk, češ, kaj boš ti, amater! In potem začnejo razpredati, kdaj je tele govedo in kdaj junec tele in tako naprej in tako dalje, vse do točke, ko ne vedo več, če pravzaprav zares še govorimo o kozličku ali pač o jagenjčku ali morebiti o juncu? Nekateri v mleto meso dodajo čebulo, a ko jih ostali okrcajo, da to ni za v čevape, se izmažejo s pojasnilom, da pripravljajo maso za pleskavice. In gremo poznavalsko naprej… Kakšna je razlika med pleskavico in danes tako opevanim burgerjem? Po mnenju mojih znancev samo v velikosti in pika.

In nato novo poglavje - žari. Eni so pristaši plinskih (saj veste, mesa ne morete zažgati), spet drugi raje pečejo na oglju, pa na drveh, tu so lava žari in tako v nedogled. Ne vem, zakaj se s takih srečanj vedno vrnem dobre volje, prešerno nasmejan in zadovoljen, da me je mama vzgojila v zavedanju (mogoče je zato malce kriv tudi študij filozofije), da absolutna resnica ne obstaja.

V fizikalnih in ostalih naravoslovnih znanostih so nekatere resnice nedvomne in zakoličene, nikakor pa to ne velja v kulinariki.

Le-ta je pravzaprav popolnoma subjektivna stvar, zelo vezana na posameznikov okus, poznavanje hrane in obvladovanje kuharskih tehnik. Če gradimo na tem, se s hrano lahko igramo po mili volji(da le ne ogrožamo zdravja sebe in ljudi okoli nas). Vsi imamo možnost v okviru lastne kreativnosti sestavljati recepte in če so ti všeč še drugim, se lahko pohvalimo, da smo zares najboljši kuharji na svetu, saj kje pa smo še jedli tako dobro….

…medtem pa Jordan v Črničah še vedno najprej osuši svinjske uhlje, da jih lahko potem dolgo kuha, na koncu panira in ocvre ter postreže kot sladkovodne kitajske lignje, ki so se uspešno razmnožili v potoku za hišo in to prodaja kot čisto resnico s figo v žepu.

Pa en velik, zadimljen in ne preveč zažgan (z malo čebule) dober tek vam želim!

In še ogled Primoževe mojstrovine, po katerem bo slej ko prej tudi pri vas zažarel (tak ali drugačen) žar ;)