Primožev blog - polenovka in grahov pesto (video)

 Se vam mudi pogledati, kaj je Primož pripravil danes? Potem hitro kliknite na povezavo, vsi ostali pa prej preberite današnje Primoževo razmišljanje...

POST

 Post po katoliškem koledarju nastopi na pepelnično sredo in traja vse tja do Velike noči. V krščanstvu je post zunanje znamenje spokornosti in želje po spreobrnjenju in poboljšanju. Skratka, teh 40 dni naj bi poglobljeno razmišljali o sebi in svetu okoli nas, delali dobra dela in vse to še telesno izražali skozi postenje.

Je pa post lahko enostavno namenjen predvsem dobremu počutju, saj si z njim očistimo telo in pa seveda tudi dušo. Saj veste - zdrav duh v zdravem telesu. Kajti post kot obdobje nastopi po pustu, ki je bogat z norčavostjo in obilico mastne in sladke hrane. Kot takšen je Pust običaj, ki izhaja še iz poganskih časov in ker ga Cerkev skozi zgodovino nikakor ni mogla izkoreniniti, se je odločila, da ga raje sprejme in takoj za njim zapove post, ki naj bi izničil učinke tega bogokletnega razvrata, zabave in nažiranja.

Vse lepo in prav, a tukaj nečesa (gledano izključno s kulinaričnega vidika iz njim povezanega zdravja) ne morem razumeti. Zakaj takoj po postu nastopi Velika noč in z njo pirhi, šunka, potica in….spet nažiranje?

Vse, kar smo storili dobrega za telo in dušo, se razblini z velikonočnim zajtrkom, ko nemočni obležimo na kavčih in nismo čisto prepričani ali nam je udobno in toplo pri srcu, ali pa nas bo zaradi prenažrtosti kar pobralo… In čakamo na nov post.

Različna verstva in kulture imajo različne načine postenja. Zadnje čase pa se post kot pristop k zdravemu načinu življenja (prevzeto od vzhodnih kultur) vse bolj uveljavlja tudi v zahodnem svetu. Ob tem pa se pojavljajo tudi pasti, v katere se človek lahko ujame ob »skromnejšem« prehranjevanju, kajti prvi učinki posta so neverjetni in zaradi pretirane želje po vitki postavi in »zdravem« načinu prehranjevanja lahko posamezniki izgubijo kontrolo, kar jih zna pripeljati do anoreksije ali bulimije, kar pa je daleč od zdravega načina življenja.

Kako post deluje na človeka, sem neprostovoljno izkusil na lastnem telesu. Moram priznati, da se sicer osebno ne postim, mogoče tu pa tam kakšen dan in še to samo takrat, kadar imam toliko dela, da enostavno pozabim jesti.

Moj pravi post, ki sem ga omenil v zgornjih vrsticah, se je zgodil, ko sem bil star približno 25 let in sem se zaradi nesrečne ljubezni odločil, da za nekaj časa iz sveta, ki me ni razumel, pobegnem na drug kontinent - natančneje v Južno Ameriko.

Ko sem po treh mesecih potovanja pristal v Cancunu, kjer sem čakal na letalo, ki naj bi me pripeljalo nazaj domov, v topli objem družine in h krožniku pečenke ter »tenstanega« krompirja, sem ostal čisto brez denarja. In takrat je nastopil moj prisilni absolutni post.

Moram priznati, da prvih par dni niti ni bilo težko zdržati brez hrane. Ravno nasprotno -  kar naenkrat sem se počutil lažjega, bolj poskočnega, skratka telo mi je izkazovalo hvaležnost, ker se postim. Nato pa se je počasi priplazil tisti grozni trenutek, ko se možgani zavejo, da telo ne dobiva več energije, ki jo sicer vnašamo s hrano, vklopijo se alarmi in takrat nastopi Lakota z velikim L.

Če se postimo na takšen način (četudi prostovoljno), je to trenutek, ko moramo postenje prekiniti, saj je občutek lakote edini občutek, ki nam vrta po možganih in blagodejnih ter zdravilnih učinkov posta je takrat konec. Počutimo se izgubljeni, težko se osredotočimo na karkoli, saj je vse, kar nam odzvanja v glavi, hrana. V mojem primeru neprostovoljnega postenja je bilo domače mamino kosilo po kratkem obdobju stradanja resnična odrešitev.

Zato bi vam v postnem času zavoljo zdravja in nekaj malega tradicije predlagal kompromis. In sicer, da se tu in tam (denimo ob petkih kot veleva krščanska tradicija) odrečete mesu in ga nadomestite npr. z ribo. Tako bo volk sit in koza cela.

In še kulinarični namig, ki vam zna pri take vrste »postenju« priti prav: da ne boste polenovke vedno spreminjali v bakalar, si jo lahko privoščite pečeno v ponvi, kot prilogo pa dodate nekaj graha, zmešanega z oljčnim oljem in baziliko.

In en velik, malo manj masten in bolj zdrav dober tek vam želim! Pa na delo...