Primožev blog - kos limuzinke na žaru (video)

Prvi maj smo seveda tradicionalno praznovali tudi ob žaru, pa ne samo ob čevapčičih. Najbolj neučakani kar pokukajte, kaj smo pekli tokrat, vsi ostali pa takoj, ko preberete Primoževo prvomajsko razmišljanje...

PRVI MAJ

 Preživeli smo še en 1. maj. Kres je dogorel, popiti so hektolitri piva in dobesedno požrte tone čevapov. Naslednji dan sedim s težko glavo in obolelim telesom (predvsem zaradi prevelike količine mesa in s tem soli ) in razmišljam čemu je sploh še namenjen ta praznik oz. v kaj se je spremenil?

Prvi maj naj bi bil praznik delavcev in simbol njihove borbe za pravičnejši položaj v družbi ter hkrati upor proti izkoriščanju. Kot takšnega bi ga morali tudi slaviti, a se mi zdi, da se ta praznovanja sprevračajo v nekakšna tekmovanja, ki niso povezana z delom, temveč s človeško ošabnostjo. Vsako leto so kresovi večji, lepše oblikovani, kmetje les na grmade nalagajo s traktorji, kjer je v bližini kakšen podjetnik, pa včasih pripeljejo celo viličarja, da lahko z vilicami naložijo les čim višje. Kresovi se bohotijo, zraven njih pa »štante« postavljajo organizatorji (si ne upam reči sindikati, ki naj bi skrbeli za delavce), ki v praznovanju vidijo le možnost hitrega zaslužka z minimalnim vložkom in neskončnim opijanjem raje. Tako se ta praznik dela sprevrže, čeprav pod tančico ljudske veselice, prav v tisto proti čemur se sama ideja 1. maja bori. In to je izkoriščanje ljudi.

Množicam ponujajo nekakovostne čevapčiče ter hudičevo drago pivo in tako na koncu »delavska« populacija ostane praznih žepov in utrujenih teles. Kot da bi v tovarni namesto 8 delali 12 ur. Mislim, da bi težko našel boljšo primerjavo. Zato na tem mestu (seveda, če bo komu od vodilnih sindikalistov moj blog prišel v roke) pozivam vse sindikate, da naslednje leto organizirajo kresovanja, na katerih se bo stregla odlična, dajmo reči kar vrhunska hrana (v Sloveniji je zares veliko izvrstnih kuharjev in kuharic), točilo se bo kvalitetno vino in ponujalo pivo malih slovenskih pivovarjev v malih flaškah. Prav vsak delavec bo ob koncu brezplačne pojedine, ki ji bo sledil odličen koncert, za spomin prejel značko, ki ga bo spominjala na dan, ko smo poveličevali njegov trud za lepše in predvsem lažje življenje. Prvega maja se tako ne bodo spominjali le po napornem naslednjem dnevu, temveč po izrednem razvajanju njihovih duš in teles. In takrat, dragi sindikati, bo 1. maj zares postal praznik dela, ne pa dan množičnega slaboumja kot je sedaj.

Vzporedno s prvim majem in hrano, ki se na ta praznik ponuja po veselicah, pa razmišljam tudi, kako lahko danes, leta 2017, še vedno veljajo isti standardi soljenja mesnih izdelkov?

Našel sem namreč podatke o vsebnosti soli v čevapčičih slovenskih proizvajalcev in se ob tem zgrozil. Večina vsebuje okoli 20 g soli na kilogram mesa. Ni čudno, da nas naslednji dan boli zatečeno telo. Enostavno ne razumem, kako lahko v dobi, ko naj bi bili vsi prehransko bolj ozaveščeni, sploh še kdo doda toliko soli v meso. Čemu? Da se prikrije vonj slabega mesa, da se nam poveča apetit, da ima boljši okus…? Ali pa je to zgolj, kar se Janezek nauči, to Janez zna, in proizvajalci ne razmišljajo o času v katerem živimo.

Osebno vam priporočam, da v mletem mesu nikakor ne presežete 10 g soli na kilo mesa, še bolje pa bo, če se približate 8 g. Kar pa se tiče soljenja ostalega mesa, še posebej govedine opečene na žaru ali v ponvi, vam priporočam soljenje šele tik pred serviranjem in še to z grobo soljo, tako da še malo zahrusta med zobmi in se vam, čeprav meso ni slano, v ustih razvije tisti domač okus slanosti. S tem bo vnos soli v telo precej manjši, meso pa veliko bolj sočno.

Sedaj pa si hitro oglejte, kako speči en zares lep kos zelo nemastnega roastbeefa. Dober tek vam želim! In naj živi 1.maj!