Primožev blog - jagenjčkov kotlet in flageolet (video)

Nežni jagenjčkovi kotleti, mladi zeleni fižol (bolj znan kot flageolet) in nova Primoževa umetnija! Za radovedne že tukaj, za vse, ki boste najprej prebrali, kaj je ta teden razmišljal Primož, pa ob koncu čtiva...

Ovce

 V petek je bila v Ljubljani otvoritev “Odprte kuhne”. To je dogodek, ki od daleč in blizu privablja tako kulinarične mojstre kot radovedneže, pa tudi tiste, ki se radi samo malo pokažejo, predvsem pa je postal to družabni dogodek, kjer se ljudje srečajo in podružijo. In ta petek je bil prečudovit dan, zato sva se z mojim mlajšim sinom Gabrom odpravila na nama tako ljuba potovanja. Res, da niso prav dolga niti preveč oddaljena, pa vendar midva v njih neskončno uživava. Gaber je radoveden 6-letnik, ki strašansko rad je suši, krvavo pečene biftke, hamburgerje, a se ostale hrane, razen goveje juhe, solate ter surove zelenjave skoraj ne dotakne. Zato se vedno znova sprašujem (prav tako pa tudi moja denarnica), kako mu je uspelo razviti okus za hrano, ki je seveda dobra, predvsem pa draga. Zakaj ne mara pečenke ali ocvrtih giric?

Imam prijatelja Ernesta, ki je z distanco, vsaj kar se tiče mene in še mnogo drugih poznavalcev sušija, daleč najboljši suši mojster v bližnji okolici. Njegov suši se loči od drugih predvsem po kvalitetni izbiri sestavin ter Ernestovi natančnosti, ki se odraža v vsakem njegovem gibu in posredno tudi v vsakem grižljaju.

Zaradi njega, druženja in dogodivščin, sva z Gabrom blizu trgovine COOLHOUSE v Šiški sedla na vlak, se peljala dve postaji do Kolodvora, potem pa se peš odpravila do “Odprte kuhne”. Tam sva pojedla suši, prijateljica Nina naju je pogostila z bravniji, a ker še nisva bila povsem sita, sva se odpravila na lov za burgerji. In tako se je začela najina odisejada.

Odločil sem se, da proizvajalcev burgerjev (ker na žalost to postajajo) ne bom poimenoval z imeni, zato da enim ne bom delal reklame, spet drugih pa očrnil. Prve burgerje sva opazila že na tržnici, bili so povsem črni in neprivlačni, zato sva se odločila, da se odpraviva dalje. Najprej sva naletela na popularni plac, kjer strežejo pregrešno drage burgerje, katerih edini plus je slovensko meso, sicer pa jim manjka domiselnosti kar se tiče prilog. En korak naprej so ponujali japonske burgerje, ki so pravzaprav odlični, a je nivo odličnosti odvisen od tega, kdo jih pripravlja. V sosednji ulici so pekli burgerje v bivši prodajalni kebaba, nato sva naletela na ameriško klasiko oz. franšizno prodajalno hitre hrane… In ko sva bila že zares utrujena od iskanja, sva se na Nazorjevi ulici ustavila pri sicer na novo odprtem lokalu, ki pa je v lasti enega prvih, sedaj bom rekel pripravljalcev burgerjev, ki je svojo zgodbo začel že leta 2012 na Viču. Takrat je bil to hit in pripravljali so zares odlične burgerje v intimnem okolju, kjer si dobil občutek, da je vsak burger posebej narejen za stranko. Zelo sem se razveselil, a poglej ga zlomka, kaj hitro sem se počutil, kot da sediva pri sosedih na Čopovi (tistih s franšizo), a s to razliko, da je burger tukaj vseeno malo boljši. Medtem, ko sva sedela za mizo in čakala, da se nama ploščica zatrese, kar pomeni, da te na šanku čaka pečen burger, sem ugotavljal, kako se je začetni entuziazem spremenil v industrijo…?

In sem pomislil, da je ta pojav čista slovenska klasika. Se morda spomnite, ko se je v Ljubljani odprla prva pizzerija, pa kitajska restavracija, nato pa jih je bilo že v naslednjem trenutku (preverjeno) hkrati 35? Ista zgodba s kebabom in v zadnjih cca. 3 letih z burgerji. Čredni nagon. Se opravičujem izrazu, ampak meni se zdi, da se v prestolnici obnašamo kot prave ovce. Ko nekdo naredi nekaj zanimivega, in bog ne daj tudi dobičkonosnega, ga bodo kmalu začeli posnemati in prav kmalu nastane recimo temu burger efekt oz. bolje rečeno bumerang, ki zelo kmalu trešči v prazno glavo. In prav to že dogaja v Ljubljani.

Koliko različnih proizvajalcev burgerjev je, se mi niti ne sanja, a vem, da ogromno. Toliko, da ko stojite pred enim, vidite napise od drugega in prav vsi so odlični in najboljši. A na žalost burger doživlja usodo diskontnih trgovin, kjer kupec razosebljen, oropan svojega dostojanstva, kupuje poceni ničvredne izdelke. Zapomnite si, da se bo gotovo našel nekdo, ki bo začel prodajati pečene jagnječje zarebrnice, položene na fižol in ješprenj in ker bo vešč kuhar in dober prodajalec, mu bo na trgu uspelo in čez pet let bo vsa Ljubljana jedla le še to. No, šalo na stran, v prilogi pa si le poglejte moj današnji recept.

Ko sva se z Gabrom vrnila v Šiško, sva z avtobusa stopila naravnost pred prodajalno burgerjev s skandinavskim imenom, kjer ni nič prijetno dišalo, na meniju pa je pisalo: brez GSO, kar pomeni, da so neuki in ne le to - reklamirajo burger s stvarjo, ki je ne vsebuje…..

Kaj naj vam še rečem? En velik dober tek vam želim!

Pa še to - vzemite pamet v roke in ustvarite nekaj, kar bo edinstveno, saj so ovce dobre le za volno, mleko in meso in naj bo to dovolj!

Zdaj pa lep razgled tudi za bralce...